Išči - Search:   

Metazoa=Animalia - živali
Eumetazoa - prave živali
Bilateralia - dvobočniki
Protostomia - protostomiji ali predustniki
Ecdysozoa - levilci
Panarthropoda - nožičniki
Arthropoda - členonožci
Hexapoda - šesteronožci
Insecta - ektognatne žuželke
Mallophaga - perojedi in tekuti
 
 
 
Mallophaga discoverlife.org
perojedi in tekuti
Chewing Lice
 
 
 
 
Znanost danes pozna nekaj manj kot 4.000 vrst perojedov in tekutov. Od teh jih v Evropi živi čez 1100, v Sloveniji pa okrog 500 vrst. Perojedi in tekuti so sistematsko zahtevna skupina z veliko dvojnimi opisi, saj je svojčas prevladovalo mnenje, da so tako strogo vezani na posamezne vrste gostiteljev, da na vsaki vrsti gostitelja živi svoja vrsta perojeda ali tekuta. Danes so veliko dvojnih opisov sinonimizirali, najbolj zanimivo pa je, da še vedno ne obstaja uporaben sistem malofagov.
Perojedi in tekuti so majhne brezkrile žuželke, ki so zunanji zajedalci ptic in sesalcev ter se prehranjujejo skoraj izključno s perjem, dlakami, površinskimi luskami povrhnjice in lojastimi izločki kože. Od uši (Anoplura) se razlikujejo po obustnih okončinah in glavi, ki je enako široka kot trup. Obustne okončine perojedov in tekutov so grizala, pri ušeh pa so prilagojene za prebadanje in sesanje. Na telesu svojega gostitelja preživijo vse življenje. Z enega gostitelja na drugega pogosto preidejo šele tedaj, ko dva gostitelja prideta v kontakt. Brez gostitelja ne preživijo dolgo. Močno strukturirana jajčeca lepijo z nekakšno cementu podobno snovjo posamič na dlako ali perje. Perojedi in tekuti imajo nepopolno preobrazbo, pri kateri je ličinka po videzu skoraj popolnoma podobna odrasli živali, razen seveda po velikosti. Manjkajo pa ji tudi zreli spolni organi. Ličinke se hranijo na popolnoma enak način kot odrasle živali. Po treh levitvah prenehajo rasti in se brez vmesnega stadija preobrazijo v spolno zrelo odraslo žival (nepopolna preobrazba). Ves razvoj od jajčeca do odrasle živali traja od štiri do šest tednov.
Malofagi so močno hitinizirani, njihovo telo pa je sploščeno od zgoraj. Veliki so od 1 do 3 mm, nekatere vrste celo do 10 mm. So najrazličnejših barv, kar jim pomaga, da se dobro skrijejo med gostiteljevo dlako ali perjem. Tako je labodov perojed (Ornithobius cygni) bele barve, kobilarjev perojed (Ricinus dolichocephalus) rumene, liskina perojeda (Lemobothrium atrum in Fulicoffula lurida) pa sta črne barve. Imajo veliko trapezasto glavo, na kateri so asimetrične sprednje čeljustnice (mandibule). Glava je v primerjavi s telesom razmeroma velika in vedno dobro ločena od oprsja. Oči so močno zakrnele in verjetno zaznavajo le še svetlobo in temo. Na glavi so še tri- do petčlenske tipalnice. Prednji del oprsja je prost, zadnja dva pa sta bolj ali manj združena. Razmeroma kratke noge nosijo en ali dva krempeljca. Načeloma velja, da imajo enega tekuti, ki živijo na sesalcih, dva krempeljca pa perojedi, ki živijo na pticah. Kadar so v škripcih, si pri oprijemanju gostiteljevih dlak in perja pomagajo tudi s trdnim ugrizom z obustnimi okončinami. Tudi zadek je močno hitiniziran.
Glavni del prehrane malofagov je keratin, ki ga najdejo v perju, dlakah, površinskih luskah povrhnjice in lojastih izločkih kože. Strogo vzeto torej sploh niso pravi zajedalci, temveč čistijo kožo in perje ter dlako. Za svoje gostitelje kljub temu niso povsem neškodljivi. Kadar se močno namnožijo, lahko močno poškodujejo perje ali dlako ter s stalnim vznemirjanjem in draženjem oslabijo gostitelja. Pogosto se prenamnožijo pri pticah v ujetništvu, ki so slabo vzdrževane ali so v premajhnih kletkah. Na prostosti se mnoge ptice v rednih presledkih kopajo v prahu, s čimer se najlaže znebijo perojedov.